Job.
7.
„Či nane le manušes pre phuv phari buči? Či nane leskre dživesa sar o dživesa le robotňikoskre? 
Sar o otrokos, savo pes našťi doužarel pro ciňos, sar o robotňikos, savo užarel, kana les počinena, 
avke me chudňom o zbitočna čhona a avle pre ma o phare rača. 
Sar mange pašľuvav, phenav: ‚Kana imar uščava upre?‘ Ale e rat hiňi bari a prečhivkerav man dži tosara. 
Miro ťelos hino učhardo andre le kirmenca the le chrastenca; e cipa mange pukinel a kerel pes mange o phuma. 
O dživesa mange pregele sigeder sar le tkačiske o kaštoro prekal o thava a preačhile bi e naďej. 
Leper tuke, Devla, hoj miro dživipen hin ča balvajori; miri jakh imar šoha na dikhela o lačhipen. 
Imar man na dikhela e jakh oleskri, ko pre ma dikhel. Rodeha man, Devla, ale imar na avava. 
Sar e chmara rozdžal a našľol, avke na avel pale oda, ko džal tele andro hrobos. 
Imar na avela pale andre peskro kher; leskri famelija pre leste imar bisterela. 
Vašoda na avava čhit; vakerava, bo hin man dukh andro duchos; sťažinava man, bo hin man pharipen andro jilo. 
Či me som moros abo e moroskri obluda, hoj pre ma thoďal stražcas? 
Phenav mange: ‚Pro hadžos mange ela lokeder, andro soviben predžala miri dukh,‘ 
no the akor man tu daraves avri le sunenca a des man o strašna viďeňja, 
vašoda feder mange hin te tašľol; feder te merel sar te dživel. 
Imar man hin dos. The avke na dživava furt! Muk man! Miro dživipen nane pre ňisoste. 
Ko hin o manuš, hoj tuke les avke važines a hoj pre leste des ajso pozoris, 
hoj ke leste aves sako tosara a skušines les sako minuta? 
Kana pre ma preačheha te dikhel? Na domukes mange aňi te preľiginel e šľina! 
Te kerďomas binos, so tut kerďomas, ó, tu, so dikhes pre savoreste, so keras? Soske mandar kerďal tiro terčos? Som tuke pro pharipen? 
Soske mange na odmukes miro binos a na prebačines miri vina? Bo maj pašľuvava andro prachos; tu man rodeha, ale imar na avava.“